Na Dobrovi se je pelo od nekdaj, vendar šele kasneje organizirano, v okviru samostojne sekcije Kulturno umetniškega društva Dolomiti. V letih po drugi svetovni vojni je mešani pevski zbor pod vodstvom Ivana Sadarja, cerkvenega organista, občasno sodeloval na posameznih krajevnih prireditvah. Zbor je bil starostno zelo mešan, izhajal pa je pretežno iz cerkvenega in prosvetnega zbora. Na pobudo nekaterih pevcev so se člani MePZ organizirano zbrali leta 1977 in tega leta je bil zbor tudi prvič uradno registriran.

​

Zborovodja je najpomembnejša oseba v zboru. Kot prvi je zbor vodil Albin Weigerl, z rednimi in strokovnimi vajami pa je nato zbor nekaj let vodila domačinka Lidija Pavlica. Pevci se spominjajo, da jih je znala navdušiti z mladostnim pristopom. Po dveh letih delovanja jo je zamenjal Bogdan Kosmač, od leta 1980 do 1982 pa je zbor vodil Miha Vahen. V tem letu (1982) v zboru nikakor niso mogli zbrati zadostnega števila moških pevcev in hkrati se je omenjeni zborovodja Vahen zaradi starosti odločil za prenehanje dela. Takratni predsednik zbora, Rado Rozman s Šujice, je to funkcijo predal Tonetu Potočniku, ki si je zadal nalogo čimprejšnje oživitve zbora. Uspelo mu je zbrati kar močno zasedbo, pripeljal pa je tudi novega dirigenta, Mira Rozmana.

​

Leta 1984 je zbor prevzel Venčeslav Zadravec, sicer operni pevec. Prenovil je zborovski program, znani pa so bili po pesmi Oj ta mlinar, v kateri je solo pel kar dirigent sam. S svojim petjem je v navdušenje potegnil tako pevce, kot tudi občinstvo. Nastopali so na občinskih revijah takratne občine Vič-Rudnik, na lokalnih proslavah, začeli pa so tudi z organizacijo lastnih letnih koncertov, kamor so povabili tudi zbore iz okolice. Pevci pravijo, da so bili to nepozabni večeri - tako programsko, kot tudi zaradi družabnih srečanj po koncertih. Vadili so v spodnji šoli na Dobrovi, ker so bili prostori v Zadružnem domu v slabem stanju in pozimi zelo mrzli. Dvorano so dobrovški gasilci uporabljali le ob pustnih veselicah, drugega kulturnega življenja pa praktično ni bilo. Ko je bil leta 1986 predsednik zbora, Anton Potočnik, izvoljen tudi za predsednika KUD-a, so se kudovci lotili obnove dvorane. Na delovnih akcijah so sodelovali pevci, dobrovški gasilci, pa tudi drugi prebivalci kraja, ki so sodelovali že pri gradnji doma v začetku petdesetih let. Dotrajani pod so zamenjali s parketom, prebelili stene, napeljali nove luči,…, pevci pa so si uredili tudi pevsko sobo poleg odra (današnja folklorna soba) in tako prvič prišli do lastnih prostorov. V tistem obdobju so dejavnost KUD-a predstavljali le člani mešanega zbora. Folklora se je znašla ravno v "medgeneracijskem" obdobju, moškega zbora pa še ni bilo.

​

Okoli leta 1980 so vzpostavili stike s Koroškimi Slovenci, predvsem iz kraja Bilčovs, kasneje pa tudi s Slovenci iz Žabnice v Kanalski dolini. Slednje so gostili tudi v domači dvorani na Dobrovi. Obiskali so kulturnike v češkem Brnu, krona druženj z rojaki pa je bil obisk izseljencev v švedskem Göteborgu maja 1988. Takratna občinska SZDL je vsako leto na Švedsko peljala najboljši zbor iz svoje občine. Tam so pevci doživeli nepozaben sprejem. Druženja z rojaki ob celovečerni skupni kulturni prireditvi se še vedno dobro spominjajo. Še isto leto so se z njimi srečali tudi v dobrovski dvorani in skupaj nastopili na pevskem taboru v Šentvidu. To leto je bilo še posebej plodno. Pripravili so koncert ob 10. obletnici delovanja zbora. Gostoval je mešani zbor Pediatrične klinike v Ljubljani, ki ga je prav tako vodil Venčeslav Zadravec. Eden od gostov je bil (takrat v politiki še skoraj neznan) Lojze Peterle, ki je zaigral na orglice. Na koncu vseh koncertov so že takrat z navdušenjem peli Zdravljico in gledalci so spontano vstajali s sedežev, čeprav pesem še ni bila proglašena za himno. Istega leta je bila v dvorani odmevna prireditev, javna radijska oddaja Koncert iz naših krajev. Dvorana je menda kar pokala po šivih.

​

V naslednjem letu (1989) so začeli z urejanjem podstrešja Zadružnega doma. Želeli so si nove knjižnice, saj je bil obstoječi prostor odločno premajhen. Zaradi prenapolnjenosti so tla v njej začela pokati in grozilo je, da se bo vse skupaj sesulo v spodaj ležečo trgovino. Otvoritev knjižnice in pevske sobe , ki jim jo je uspelo urediti v preostanku podstrešja, je bila maja 1991. Prisotni so bili takratni predsednik vlade, Lojze Peterle, kulturni minister Andrej Capuder, poslanec Vitomir Gros in mnogi drugi. Na otvoritvi je že prepeval tudi moški zbor.

​

Ves čas delovanja se je članstvo v mešanem zboru menjalo in dopolnjevalo. V letu 1990/91 je s petjem prenehal tedanji predsednik zbora in KUD-a, Anton Potočnik. Istočasno je resneje začel delovati moški zbor, kamor je odšla večina pevcev, starejše pevke pa tudi niso več videle perspektive v tako okrnjenem zboru. Veliko truda je bilo potrebnega, da se je zbor obdržal in da so pridobili dovolj novih mladih pevcev. Takratni zborovodja Venčeslav Zadravec je zbor zelo uspešno in odmevno vodil do 1. decembra 1992, potem pa se je zaradi prezaposlenosti moral posloviti. V tem letu je zbor zapustila večina dotedanjih pevcev, včlanili pa so se mlajši, še dokaj neizkušeni pevci. Tako pomlajen zbor je tedaj začel voditi Borut Dolinar, ki je bil sicer pevec v zboru. Ob odsotnosti je nadomeščal dirigenta Zadravca, sicer pa je takrat obiskoval orglarsko šolo, kjer se je učil tudi zborovskega petja. Borut Dolinar vodi zbor še danes, v tem času pa se je zbor izpopolnil in dosegel lepe uspehe.

Mešani pevski zbor Kulturno-umetniškega društva Dobrova je v letu 2017 praznoval že 40 let obstoja, kar so obeležili z velikim  koncertom Pojdem na ravno polje. To leto je sodeloval tudi na regijskem tekmovanju. Zbor veliko svoje energije že 24 let vlaga v odlične božične koncerte, po čemer nas poznajo ljudje od blizu in daleč. 28. leto ga vodi Borut Dolinar. Med pevci in pevkami zelo priljubljen pevovodja vedno išče nove pesmi, nove priredbe in različne izzive za njemu lastno interpretacijo in prikaz ljudskega izročila in ostalih pesmi tudi novejšega izvora na drugačen – izviren in zanimiv način. S tem pritegne tudi nove pevce, da radi prihajajo na vaje, saj je dandanašnji dokaj težko prepričati mlade, da je lahko petje v zboru zanimivo in ustvarjalno. V zboru pa ne manjka niti modrosti zrelih let. V njem se tako prepletajo tri generacije pevcev, kar daje gotovost, da se bo na Dobrovi še dolgo pelo.